Nenehna lakota? Hlastaš za prigrizki?

Sem Ana Hafner, članica skupnosti Mojstrica samozdravljenja in sodelavka Prvinskega tima pri Mojci Vozel. Rada bi vam povedala, kako sem postala bolj mirna in bistveno dlje sita, ko sem se naučila povsem drugače kombinirati svoje obroke.

Včasih je moje telo očitno delovalo na sladkorje.

Na sliki sicer nisem jaz, bilo pa je nekako tako.

Naj vam zaupam kakšni so bili moji obroki: Za zajtrk sem najraje pojedla bel kruh s hrustljavo skorjico (mmmm, kako dober okus je imel 😊) z maslom in marmelado. Včasih pa kruh, namazan z Nutello.

Kmalu po zajtrku sem postala utrujena, zato sem si šla skuhat veliko skodelo kave z vsaj 2 dcl homogeniziranega mleka, da me malo zbudi.

Po uri ali dveh sem bila spet lačna, zato je bil čas za malico. Pojedla sem sadni jogurt in banano, da sem zdržala do kosila.

Ni bilo dolgo, sem že čutila kruljenje in že komaj čakala, da bo kosilo. Kosilo je bilo obvezno sestavljeno iz dobro (pre)kuhanih ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob. Rada sem jedla pire krompir z mletim mesom ali skledo makaronov z zelenjavno mesno omako, ki sem jo kuhala vsaj 20 minut.

Ko sem pojedla to obilno glavno jed, sem čutila neznansko potrebo po sladkem. Praktično ni bilo dneva, ko si ne bi po kosilu privoščila sladice.

Že uro kasneje sem spet iskala hrano. Pojedla sem par grisinov, kos potice ali kaj podobnega. Nato sta hčerki prišli iz vrtca in celo popoldne sem se ukvarjala z njima, tudi večerjo sem naredila samo zanju, ker sem vmes pospravljala po stanovanju, nato pa sem ju uspavala. Ko sta končno zaspali, sem se lahko malo umirila.

In takrat sem začutila, da sem neznansko lačna, saj je od zadnjega obroka minilo več ur. Sonce je že zdavnaj zašlo, ko sem si pripravljala večerjo. Ker sem se že malo tresla od lakote, so me potešili trije veliki kosi kruha, po navadi s salamo, sirom, kakšnim trgovinskim namazom, zraven pa vroč kakav.  Zaradi močne lakote se nisem samo najedla, ampak »nabasala« s hrano. Včasih me je zelo tiščalo v trebuhu, da sem se počutila vsa napihnjena. Spat sem šla pozno.

Čez dan sem bila velikokrat brez prave energije. Največkrat sem se komaj prebila skozi. Dostikrat sem bila slabe volje, razdražena, včasih celo malo depresivna.

Nova spoznanja

Potem sem začela spremljat Mojco in Prvinsko hrano. Naučila sem se, da moja hrana povzroča gugalnico: nenehna nihanja sladkorja in nenehno lakoto. Grozno je, ko vsako uro ali dve hlastaš po hrani in ko sta tvoji spremljevalki utrujenost in razdražljivost.

Ker sem bila že od malega vajena tako jesti, nisem vedela, da obstaja druga pot. Mojca mi je povedala, kako naučiti telo, da zna porabljati kot gorivo tudi naravne maščobe, ne le sladkorje.

Zdaj pojem manj, imam manj obrokov, ne čutim neprestane lakote. Poleg tega mi naravne nepredelane maščobe izboljšujejo zalogo mineralov, dvigajo počutje in hormone, odstranjuje toksine in varujejo organe.  

Jem nasičene maščobe, ki so v surovem mleku in surovih mlečnih izdelkih (sirih, sladki in kisli smetani, maslu), avokadu, hladno iztisnjenem nerafiniranem kokosovem olju, surovem jajcu oziroma tekočem rumenjaku, domačih masteh. Jem tudi nenasičena hladno iztisnjena olja, kot so olivno, orehovo, konopljino ipd.

Sprva nisem verjela, da so maščobe res dobre za moje telo

Ko sem prvič slišala, nisem verjela, da so maščobe dobre zame. Odločila sem se, da vseeno poskusim, kaj se bo zgodilo. Zmanjšala sem ogljikove hidrate, kot so kruh, krompir in testenine. Kadar jem ta živila, jih zdaj pripravim z veliko zelenjave, ne z maščobami. Več zelenjave pojem tudi surove.

Učinek? Dostikrat popoldanske malice sploh ne potrebujem več, ker po kosilu nisem lačna. Ali pa si naredim sladico iz oreščkov, nesegretega medu in surovega masla, ki mi dviga energijo, me nasiti in za dlje časa pomiri. Opažam, da sem manj razdražljiva.

Dovolj mi je večerja pred sončnim zahodom. Pred spanjem spijem le veliko skodelico surovega mleka, ki me umiri in moje telo pripravi na nočno prečiščevanje.

 Pomembno opozorilo

Še opozorilo, ki je bilo zame zelo pomembno. Če ste v stanju nenehne lakote, če težko zdržite brez hrane in če kar naprej iščete sladkorje, da se dvigate, je vaše telo najbrž odvisno od sladkorjev. S spremembo prehrane pričnite ZELO POČASI in POSTOPOMA! Vzemite si vsaj 5 do 6 tednov, raje več. Znižajte vnos kuhanih ogljikovih hidratov in industrijskega sladkorja, saj vam prav to sproža nenehno lakoto. Posebej pomembno pa je, da s temi sladkorji ne jeste obilo maščob in obilo beljakovin.

Če se vam pojavi slabost, ste verjetno pojedli preveč maščob.

Če hočete umikati sladkarije in sladkorje, kot je kruh, tega telo ne dovoli, če niste povečali maščob. Brez njih boste po nekaj dneh ali tednih mučenja hitro spet padli nazaj v prehrano z obilo sladkorji in v nenehno lakoto.

Če boste prehod naredili postopoma in zmerno, je zelo mogoče, da bo tudi vas nenehna lakota in želja po sladkorjih, morda tudi po junk foodu, vsaj delno ali v celoti minila.

Spremembe, ki sem jih uvedla pri prehrani

Naj povzamem 5 najpomembnejših sprememb, ki sem jih naredila za boljše počutje, več energije in umiritev stikanja za hrano:

1. Ves industrijski sladkor sem zamenjala z nesegretim medom; nastajati so začele super presne medene sladice.
2. Namesto krompirja, kruha in testenin zdaj obrokom dodajam bistveno več hitro popečene in surove zelenjave.
3. Ko sem zmanjševala sladkor, kruh in druge ogljikove hidrate, sem počasi in postopoma dodajala naravne nepredelane maščobe za daljšo sitost.
4. Trgovinsko mleko sem v celoti zamenjala s polnomastnim surovim mlekom in domačimi surovimi mlečnimi izdelki, olja pa kupujem le hladno iztisnjena in nerafinirana.
5. Večerjo imam zdaj zgodaj, pred spanjem pa popijem ali pojem še nekaj pomirjujočega.

Ni nujno, da rabiš točno takšne premike, toda če si v nenehnem stikanju za sladko hrano, gotovo tudi zate obstaja pot, da to zoprno situacijo spremeniš že v nekaj tednih.