Kaj narediti z mrtvim zobom?

Mrtvi zobje so zelo polemična tema. Zato delim osebno izkušnjo izpred več kot desetih let. Na edinem mrtvem zobu se mi je začelo vnetje. Ne prvič. Poznala sem te reči, saj sem bila že zgodaj ob živec, veliko prej, preden se mi je karkoli sanjalo o hrani in samozdravljenju.

Takrat sem vedela, da mrtev zob pač nikdar ni varen v smislu, da se okoli njega kaj razvije. Osebno sem spoznala ljudi, ki so mi predstavili primere močnih vnetij, pa tudi primere, ko je telo mrtev zob kar samodejno izločilo, torej vrglo iz telesa prek procesa močnega vnetja.

POMOČ DIREKTNO NA DLESEN

V ustih se mi je okoli tega dolgotrajno mrtvega zoba torej nekega dne naredilo vnetje. Bolečina in otekanje dlesni pod zobom sta se širila na celotno levo spodnjo čeljust. Ker sem precej trmasta in sem tedaj že poznala naravno moč protivnetne hrane, sem na dlesni v tistem predelu takoj pričela dajati ne le antibiotično hrano, ampak tudi dovolj naravnih maščob, ki vežejo odpadne produkte gojnega vnetnega procesa.

V najtežjih situacijah je manj več, zato običajno podpiram z omejenim izborom dveh ali treh stvari. Najmočneje se mi je zdelo troje in to sem nanašala:

• klinčke, namlete v malce surovega masla (držala sem na mestu vnetja, kolikor dolgo lahko)
• nato sem na to mesto dajala čez čas nesegreti med ali medeno-masleno surovo kremo
• najmočnejše pa je delovalo ribje olje jeter polenovke (nefermentirano, hladno iztisnjeno), ki sem ga dajala po nekaj kapljic večkrat na dan direktno na dlesen pod zobom; za vse ljudi ta izbira ne bi bila, saj ne prenašajo dobro okusa ribjega olja, mene pa nič ne moti

Visok delež protivnetnih vitaminov A, D, E in , kombinacija surovih mašlob, pa tudi segrevanje pod tušem in v kopeli, zaščita vratu pred hladom in počitek (ležanje), vse to in še kaj je pripomoglo, da se je vnetje pričelo umirjati. V dveh tednih je, kolikor se spominjam, popustilo. Torej se je samo razrešilo in umirilo.

Ta seznam naravne antibiotične hrane seveda ni izčrpen. Zlahka ga boste dopolnili s čim svojim, a meni je zadoščal tudi ob močnem vnetju.

Že precej hitro sem videla, da bo šlo. Da zmorem. Da znam umiriti to vnetje! Zato sem vedela, da mi telo sporoča, naj nadaljujem.

RAZMISLEK O MRTVEM ZOBU

Ob tem dogajanju pa je bil spet na vrsti poglobljen razmislek. Je mrtev zob dobro imeti v ustih? Ga bi bilo dobro odstraniti?

Odločila sem se, da imam raje svojo kost kot vsadek. Hvaležno sem sprejela svojo mrtvo kost. Še vedno hvaležno zaupam, da je tako zame v redu.

Da, seveda zelo dobro poznam številna opozorila, prakse in študije, na katerih slonijo močna priporočila holističnega zobozdravstva, da mora mrtev zob, če je le mogoče, čim prej ven, saj je prav ta zob lahko vzrok kroničnih bolezni in slabšega stanja organov.

O tem sem začela brati leta 2004, ko sem se srečala z dieto rastlinskega presnojedstva. V teh krogih je bila to vedno nadvse pomembna tema. Za veliko težav z zdravjem so bili "krivi" mrtvi zobje in velikokrat sem poslušala tehtne argumente, zakaj se "s tem pač ni za hecat".

STISKA

Toda meni so prav ti nasveti povzročali stisko. Nisem jih prepoznavala kot prave rešitve zame. Ideja, da bi ta zob izpulila, me je navdajala z dvomom.

Čeprav sem prebirala pričevanja ljudi, da jih je odstranitev mrtvega zoba dobesedno odrešila, je mene odrešilo tisto mnenje, da je moja kost vseeno moja kost ...

Holistično zobozdravstvo priporoča, da bi na mesto mrtvih zob bilo potrebno dati (predvsem keramične) vsadke. Toda če dovolj sprašujete, izveste, da tudi vsadki niso prava odločitev za vse ljudi in da je energija po meridianu, na katerem je mrtev zob, pač lahko vseeno prekinjena, naj imamo še tako varen vsadek. Ali bo telo vsadek sprejelo ali ne, torej ni samoumevno.

Po letih prebiranja teh vsebin sem se tedaj, ob tisti izkušnji vnetja, ponovno odločila za isto kot že nekoč prej. Moja izbira je lastna kost. Mrtev zob ostane. Če bo tam nastalo vnetje, ga bom močno podprla.

Odločitev je bila, kot kaže, doslej prava, saj imam že leta mirne dlesni, za kar sem hvaležna in tega ne jemljem kot samoumevno.

POGOVARJANJE S TELESOM

Samozdravljenje zame ni le telo, torej hrana, antibiotilki, fizična odstranitev ... Jaz se rada "pogovorim" s svojim telesom. Kaj to pomeni? Da slišim sporočila, ki mi jih telo oddaja.

Najprej čutimo fizično, saj bolečina ne dovoli drugače.

Takrat se vprašam: Ali mi lahko uspe umiriti vnetje, če nekaj dajem na zob, na dlesen, v hrano?

Bistveno je tudi, česa pri takih vnetjih ne dajemo v telo: na prvem mestu pasterizirano mleko, lepljivo močnato hrano, sladkor, rafinirana olja, pa tudi fermentirano hrano v preveliki meri? Da, vse to pomaga!

Če ne gre, seveda človek tu presoja od primera do primera in poišče strokovno pomoč zobozdravnika.

Toda pri takšnih dolgoročnih odločitvah, kot so mrtvi zobje, čutimo telo še veliko globlje.

Lahko se vprašamo:

• Ali želim, da ta zob ostane del mene in kako naprej, če se vnetje ponavlja?
• Zakaj menim, da se mi to dogaja? Kaj mi ta zob govori?
• Koliko protivnetne moči uspem spodbuditi znotraj, v svoji energiji?
• Ali je to morda sporočilo, naj nekaj spremenim v svojem življenju, v odnosu do sveta, do sebe, do drugih, do hrane, do nege zob, ... ?

Poslušam, kaj pravi zaupanja vreden strokovnjak.

Poslušam mnenja in izkušnje ljudi.

Toda ne eno ne drugo ne odloča. Odločim se globoko v sebi. V pogovoru s svojim telesom. Komu telo reče: "Ta zob mora ven!" Meni pa denimo reče: "Zob naj ostane." Vsak od nas ima prav zase.

Praktične rešitve in sezname antibiotične in protivnetne hrane najdeš podrobneje razložene v knjigi Samodravljenje s hrano.